Jakob Aljaž


*6. julij 1845, Zavrh pod Šmarno Goro, † 4. maj 1927, Dovje na Gorenjskem


Jakob Aljaž je bil sin kajžarja Antona Aljaža iz Zavrha pod Šmarno goro in njegove žene Elizabete, Špele Jarc. Jakob Aljaž je bil šesti izmed desetih Bačnikovih otrok. Po ljudski šoli v Smledniku je šolanje nadaljeval na ljubljanski normalki, potem pa v nemški gimnaziji prav tako v Ljubljani. Leta 1866 je odšel študirat na Dunaj, kjer se je ukvarjal s starimi jeziki (grščino, latinščino in staro cerkveno slovanščino). Želel je postati profesor, a mu je to očetova smrt preprečila, saj ga družina pri študiju ni mogla več podpirati. Na materino željo se je tako obrnil k cerkvi in bil 31. julija 1871 posvečen v novomašnika. Do leta 1880 je služboval v Tržiču, nato je bil župnik na Dobravi pri Kropi, leta 1889 pa je pričel s službo na Dovjem, kjer je ostal do smrti leta 1927.

Aljaž je imel pomembno vlogo pri razvoju slovenskega planinstva. Za gore se je zanimal že v rani mladosti, kot dijak se je povzpel na Blegoš, Kum in Storžič, ko pa je bil kaplan v Tržiču pa še na Begunjščico. Leta 1880 je prišel kot župnik na Srednjo Dobravo pri Kropi, kjer se je seznanil z gorami v Julijcih. Franc Skumavec - Šmerc ga je vodil na Triglav, kjer sta prenočila v Dežmanovi koči. Leta 1889 je prišel Aljaž za župnika v Dovje, kjer se je pričel udejstvovati v gorah, seznanil se je tudi z nacionalistično usmeritvijo Nemško-avstrijskega planinskega društva (kranjska sekcija).
jakob aljaž, portret, zavrh pri medvodah


Delo

Jakob Aljaž je dolgo gojil misel, da bi na vrhu Triglava postavil majhen stolp, ki bi služil kot planinsko zavetišče. Pozimi 1894/1895 je v župnijski sobi na Dovjem sam izdelal načrt stolpa in ga začrtal s kredo na tla. Kot župnik na Dovjem in planinec je za en goldinar kupil vrh Triglava, s tem pa si je zagotovil pravno nesporno gradnjo skromnega zavetišča, imenovanega Aljažev stolp, na vrhu Triglava. Gradnjo stolpa je zaupal Antonu Belcu iz Šentvida pri Ljubljani. Ta je izdelal stolp iz šestih delov, ki so jih z vlakom prepeljali v Mojstrano, nato pa jih je 6 nosačev v enem tednu znosilo na Triglav. Stolp so postavili v petih urah, dne 7. avgusta 1895. Vse stroške izdelave, 300 goldinarjev, je prevzel Jakob Aljaž. Nakup zemljišča in izgradnja stolpa sta Aljažu prinesla pravi pravdarski spopad z nemškimi organizacijami, ki so se ga lotile s trditvijo, da je ob izgradnji stolpa uničil podzemno triangulacijsko točko prvega reda. Z obtožbami so želeli doseči podrtje stolpa, a se je Aljaž obtožbam uprl. Obravnava je traja pol leta, zasliševali pa so kmete, planince, lovce in vodnike. Aljaž je trdil, da je civilni inženir postavil na vrhu Triglava leseno piramido za meritve, ki pa je bila zaradi vremena kmalu uničena. Njegovo zgodbo sta potrdila Janez Klinar - Požganc in Gregor Legat. To so potrdili tudi na sodišču. Dogovorili so se, da se pod stolp zakoplje škatlo s pergamentom, ki bo služila kot resnična triangulacijska točka, tako pa bi prešel stolp pod cesarsko varstvo. Kasneje je Jakob Aljaž predal stolp Slovenskemu planinskemu društvu.

Bil je tudi pobudnik in graditelj drugih planinskih objektov: Aljaževega doma v Vratih ter kapele in koče na Kredarici, zavarovane planinske poti med Malim in Velikim Triglavom in Tominškove poti iz Vrat na Kredarico. Njegovo delo je tudi Staničevo zavetišče tik pod vrhom Triglava. Septembra po odprtju stolpa je bil Jakob Aljaž ponovno na Triglavu, kjer je iskal primerno mesto za kočo. Z izbiro mesta koče je povezana zgodba, da naj bi Jakob Aljaž pri spustu obsedel na Malem Triglavu in na Kredarici zagledal dva gamsa in se tako odločil, da kočo postavi prav tam. Devetega septembra leta 1895 je podpisal kupno pogodbo z občinama Dovje in Mojstrana, za več oralov je odštel 5 goldinarjev. Koča je bila slavnostno odprta 10. avgusta 1896, kapela ob koči je bila posvečena Lurški Materi božji. Tudi zaradi koče in kapele se je Aljaž zapletel v tožbe z Nemci, ki pa so postopek izgubili.

Istega leta kot koča na Kredarici je bila postavljena tudi koča v Vratih. Tudi to kočo je financiralo Slovensko planinsko društvo in služila naj bi kot zatočišče tistim, ki bi hoteli na Triglav čez Prag. Njegovo vsestransko delovanje se je razširilo tudi na skladateljevanje. Njegovi najbolj znani pesmi sta »Oj, Triglav, moj dom«, ki jo je uglasbil leta 1896, objavil pa v svoji »Slovenski pesmarici II« leta 1900. Besedilo je že leta 1894 napisal župnik Matija Zemljič iz Gornje Radgone in ga v istem letu objavil v rokopisnem bogoslovnem glasilu »Lipica« v Mariboru, kjer je takrat služboval. Druga taka pa je iz nemščine prevedena božična pesem »Sveta noč«. Uglasbil je tudi nekaj pesmi Simona Gregorčiča.

Jakob Aljaž


*6. julij 1845, Zavrh pod Šmarno Goro, † 4. maj 1927, Dovje na Gorenjskem


Jakob Aljaž était le fils du paysan Anton Aljaž qui vivait à Zavrh pod Šmarno goro et de sa femme Elizabeta (Špela) Jarc. Jakob Aljaž était le sixième des dix enfants de la maison de Bačnik. Après l'école populaire de Smlednik, il a poursuivi ses études à l'école normale de Ljubljana, puis au lycée allemand qui se trouvait également à Ljubljana. En 1866, il est parti étudier les langues anciennes (grec, latin et slavon d'église) à Vienne. Il voulait devenir professeur, mais la mort de son père l'en empêcha, sa famille ne pouvant plus le soutenir dans ses études. À la demande de sa mère, il s'est tourne vers l'église et a été ordonné prêtre le 31 juillet 1871. Jusqu'en 1880, il a servi à Tržič, puis il est devenu curé à Dobrava pri Kropi. En 1889, il a commencé son service à Dovje, où il est resté jusqu'à sa mort en 1927.
Aljaž a joué un rôle important dans le développement de l'alpinisme slovène. Il s'est très tôt intéressé aux montagnes : en tant qu'étudiant, il a grimpé Blegoš, Kum et Storžič et lorsqu'il était aumônier à Tržič, il a également grimpé Begunjščica. En 1880, il est arrivé comme pasteur à Srednja Dobrava près de Kropa, où il a fait la connaissance des montagnes de Julijci (Alpes Juliennes). Franc Skumavec - Šmerc l'a emmené à Triglav, où ils ont passé la nuit dans la hutte de Dežman. En 1889, Aljaž est venu à Dovje en tant que prêtre, où il a commencé à travailler dans les montagnes. Il s'est également familiarisé avec l'orientation nationaliste de l'Association d'alpinisme germano-autrichienne (la section de Kranj).

jakob aljaž, portret, zavrh pri medvodah


Travail

Pendant longtemps, Jakob Aljaž a nourri l'idée de construire une petite tour au sommet du Triglav, qui servirait d'abri de montagne. Durant l'hiver 1894/1895, il a préparé un plan de la tour dans la salle paroissiale de Dovje où il avait dessiné le plan sur le sol à la craie. En tant que curé de Dovje et alpiniste, il a acheté le sommet du Triglav pour une pièce d'or, assurant ainsi la construction juridiquement incontestable d'un modeste abri appelé la tour d'Aljaž au sommet de Triglav. Il a confié la construction de la tour à Anton Belac de Šentvid pri Ljubljani. Belac a construit une tour de six parties, qui ont été transportées par train à Mojstrana pour ensuite être transportées à Triglav par 6 porteurs en une semaine. La tour a été érigée en cinq heures, le 7 août 1895. Tous les coûts de la production, 300 pièces d'or, ont été payés par Jakob Aljaž. L'achat du terrain et la construction de la tour ont fait mener Aljaž une véritable guerre civile contre les organisations allemandes qui proclamaient que la construction de sa tour avait détruit un point de triangulation souterrain de premier ordre. Ils voulaient détruire la tour avec ces accusations mais Aljaž les a réfutées. L'audience a duré six mois : durant cette période ont été interrogés des agriculteurs, des alpinistes, des chasseurs et des guides. Aljaž a affirmé qu'un ingénieur civil avait érigé une pyramide en bois au sommet du Triglav afin de prendre des mesures, qui a rapidement été détruite en raison du temps. Son histoire a été confirmée par Janez Klinar - Požganc et Gregor Legat. Cela a également été confirmé devant le tribunal. Il a été convenu qu'une boîte de parchemin serait enterrée sous la tour, qui servirait de véritable point de triangulation, afin que la tour passe sous la protection impériale. Plus tard, Jakob Aljaž a remis la tour à l'Association slovène d'alpinisme.

Il a également été l'initiateur et le constructeur d'autres installations de montagne : la maison d'Aljaž à Vrata, la chapelle et la cabane à Kredarica, les sentiers de montagne protégés entre Mali Triglav et Veliki Triglav et les sentiers de Tominšek menant de Vrata à Kredarica. L'abri de Stanič juste en dessous du sommet de Triglav a également été conçu par lui. En septembre, après l'ouverture de la tour, Jakob Aljaž était de nouveau à Triglav, où il cherchait un endroit convenable pour une hutte. Le choix de l'emplacement de la hutte est lié à l'histoire selon laquelle Jakob Aljaž se serait assis sur Mali Triglav pendant la descente et aurait vu deux chamois à Kredarica, c'est pourquoi il s'est décidé de placer la hutte juste là. Le 9 septembre 1895, il a signé un contrat d'achat avec les communes de Dovje et Mojstrana et a payé 5 pièces d'or pour plusieurs oraux. La hutte a été inaugurée le 10 août 1896 ; la chapelle attenante à la cabane est dédiée à Notre-Dame de Lourdes. En raison de la hutte et de la chapelle, Aljaž a été impliqué dans des procès juridiques avec des Allemands qui ont cependant perdus ces procès.

La même année que la hutte de Kredarica, une hutte à Vrata a également été construite. Cette hutte a également été financée par l'Association slovène d'alpinisme et est censée servir de refuge pour tous ceux qui voudraient se rendre au Triglav en utilisant le chemin de Prag. La polyvalence d'Aljaž s'est également étendue à la composition. L'une de ses chansons les plus célèbres est « Oj, Triglav, moj dom », qu'il a mises en musique en 1896 et publiées dans sa « Slovenska pesmarica II » en 1900. Le texte a été écrit en 1894 par le curé Matija Zemljič de Gornja Radgona ; la même année, Zemljič a publié son texte dans la revue théologique manuscrite « Lipica » à Maribor, où il servait à l'époque. L'autre chanson très connue d'Aljaž est la chanson de Noël « Sveta noč » traduite depuis l'allemand. Il a également composé des chansons de Simon Gregorčič.